Reformacija

Je bila versko, kulturno in politično gibanje v 16.stol, katerega cilj je bila preureditev rimskokatoliške cerkve. Njen glavni začetnik je nemški duhovnik Martin Luther, ki je leta 1517 na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil list s 95 tezami, s katerimi je obsojal tedanje ravnanje cerkve. Glavna spodbuda za to je bilo prodajanje odpustkov in cerkvenih služb, s katerimi je cerkev hotela zaslužiti denar za izgradnjo Bazilike sv. Petra v Rimu. Cerkev je v težnji za povečevanje svojega bogastva prodajala tudi relikvije, svete predmete, ki naj bi bili povezani z življenjem Kristusa. Luther je sprva zahteval le reformo katoliške cerkve, a je zaradi zavrnitve oblikoval novo cerkveno organizacijo, luteransko cerkev.

Proti bogatenju cerkve so že v 14. stol. Nastopali John Wycliffe in Jan Hus.

Martin Luter je bil najpomembnejši reformator. V svojih tezah je zavrnil trgovanje z odpustki, zaradi česar je cerkev zahtevala naj prekliče svoje besede. Luter je v odgovor na to kritiko dopolnil, in dodal da papež ni nezmotljiv in da je edini pravi vir vire Biblija, katero mora brati vsak vernik v domačem jeziku. Papež Lutru zagrozi z izobčenjem iz cerkve, ta pa njegovo pismo javno sežge. Sledi izobčenje iz cerkve ter razvoj nove cerkvene organizacije, Luteranske cerkve.

Reformacija se začne hitro širiti med vsemi sloji v Nemčiji, od tam pa naprej v Evropo. Nasprotja med cerkvijo in reformatorji postajajo vse hujša, kar privede do vojaških spopadov. Nemški cesar širjenja nove vire ni uspel preprečiti, zato je moral leta 1555 priznati da v Nemčiji obstajata dve veri. S tem je bil sklenjen verski mir po načelu “Cuius regio, eius religio”, v prevodu “Čigar zemlja, tega vera”.

V Evropi se razvijejo tri smeri reformacije: Plemiška, ki zajame Skandinavijo in Anglijo. Plemstvo v reformi cerkve vidi priložnost za utrditev vpliva. Revnejša cerkev bi namreč lahko omogočila plemstvu, da si polasti njihove posesti. Nemško plemstvo se je  oprijemalo luteranstva in branilo njegov nauk.

Kmečka, smer je kazala, da so kmetje spremembe razumeli po svoje. Nastajati so začele različne verske sekte, prekrščevalci so zahtevali ponovno krščevanje. Štiftarji so se zavzemali za gradnjo cerkva na osamljenih krajih, ter zahtevali enakost med ljudmi, česar posledica so bili kmečki upori.

Meščanska, smer, se okrepi v Švici, kjer se razvije tudi vzporedno gibanje z Lutrom. Njihov nauk je izhajal iz Biblije. A Biblijo so imeli le za simbolno, zaradi česar niso imeli ravno velikega ugleda pri Lutru. Velik vpliv je imelo tudi gibanje Jeana Calvina, kateri je zbežal v Ženevo. Odpravil je oltarje, sveče, podobe in cerkveni okras, v središče pa je postavil pridigo. Kalvinizem se začne širiti tudi na Škotsko, Nizozemsko ter Francijo.

Reformacija se začne preko nemških dežel širiti tudi na slovenska ozemlja. Pomembno središče reformacije na slovenskem je bil Trst. Najpomembnejši predstavniki reformacije na slovenskem so bili: Primož Trubar (Abecednik in Katekizem), Jurij Dalmatin (Prevod Biblije), Adam Bohorič (Zimske urice), Sebastjan Krelj (Otroška Biblija). Prve slovenske knjige so tiskali v nemških deželah, od koder so jih tihotapili v slovenske dežele. Reformacija ima zelo velik vpliv na razvoj slovenskega jezika, saj nam je prinesla prve knjige v domačem jeziku, katerega so kmetje lažje razumeli, kot do tedanjo latinščino. Večati se začne skrb za šolstvo, duhovniki učijo osnove branja in pisanja. Leta 1517 v Ljubljani za kratek čas deluje tudi tiskarna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

T.V.

About these ads
This entry was posted in Zgodovina. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s