Tolminski kmečki upor

V 15. in 16. stoletju je v slovenskih deželah od kmetijstva živelo približno 95% prebivalstva. Zaradi turških upadov in vojn pa tudi zaradi različnih bolezni ter davkov, se je njihov socialni položaj vse bolj slabšal. Kmetje so se v obdobju dobrih 250 let kar nekajkrat uprli svojim gospodom. Prišlo je do pet večjih uporov, pomembnejših uporov in do približno 140 manjših, krajevnih uporov.

Vzroki za upore so bili ponovno uvajanje naturalnih dajatev, povečanje fevdalnih dajatev in nasilno obnašanje fevdalcev do kmetov, povečanje tlake, davki, turški vpadi, spopadi med fevdalci, slabe letine in omejevanje kmečke trgovine s strani fevdalcev. Kmetje so se začeli povezovati v kmečke zveze oziroma punte. Beseda punt izhaja iz nemške besede „die Bund“, kar pa pomeni združenje, zaveza. Kmetje so sebe začeli imenovati puntarji.

Med velike kmečke upore štejemo Koroški (1478), Vseslovenski (1515, Hrvaško-slovenski (1573), Drugi vseslovenski (1635) in Tolminski kmečki upor (1713).

Kmečki upori v začetku 18.stoletja se bistveno razlikujejo od uporov od 15. do 17.stoletja. Prejšnji upori so bili večinoma usmerjeni proti fevdalcem, zaradi raznih dajatev in drugih davkov ki so pestili kmete. V začetku 18.stoletja pa so se kmetje obrnili tudi proti državnim organom oz. Državnim bremenom in cesarju. Glavni vzroki za upore so bili ravno davki in njihov način pobiranja.

Sedemnajsto stoletje Tolminskim kmetom ni prineslo nič dobrega. Poleg uvedbe novih davkov, kot je davek na meso in vino ter davek na pijačo, so pokrajino prizadele tudi hude naravne nesreče. Vrstile so se slabe letine, od leta 1711 do 1714 pa je razsajala tudi živinska kuga, ki je pobrala mnogo goveje živine. Leta 1713 pa se je vsemu temu pridružilo še preobilno deževje. Nezadovoljstvo kmetov zaradi novih davkov je bilo zato še večje. Izterjavo davkov je prevzel dotedanji goriški pisar Jakob Bandel. Bil je zelo strog in pobiral je več kot je zahtevala država, ter tako bogatel na račun kmetov. Leta 1713 so zgoraj naštete razmere sprožile veliki tolminski punt. Ta je zajel skoraj vso Goriško in tudi del Kranjske.

Vse se je začelo s tem, ko so Tolminci pregnali župnika na Šentviški gori iz njegove župnije…

Razlog za pregon je bilo njegovo prigovarjanje kmetom naj plačajo davke, saj je bil župnik brat Jakoba Bandelja. Kmetje na Tolminskem so bili pri plačevanju novega davka že nekaj let v zaostanku zato je Bandelj še toliko bolj pritiskal nanje, kar pa je sprožilo priprave na upor. Kmečki upor je pripravljal Ivan Gradnik s pomočniki, to so: Gregor Kobal, Lovrenc Kragulj, Martin Munih.

Bandel je hotel marca 1713 prisiliti Tolmince k plačilu davčnih zaostankov s tem, da je dal nekaj Tolmincev zapreti v Gorico. Tako se je 27. marca zbralo 500 Tolmincev, da bi šli v Gorico in jih osvobodili. Namestnik deželnega glavarja Strassoldo jih je s četo konjenikov in mušketirjev prestregel v Solkanu pri pokopališču, ter jih poskušal na lep način odvrniti od njihovih načrtov. Tolminci so zahtevali, naj jim najprej pokaže prijete rojake nato pa se bodo pogajali. Takrat pa jih je namestnik napadel in ujel še 25 novih kmetov, ostale pa razgnal. Nastop kmetov je tako prestrašil Bandela, da se je umaknil iz mesta na goriški grad.


 

 

Prihodnji dan so se kmetom pridružili še brambovci, tako da je mušketirjem preostal samo še beg. Tolminci so se okrog poldneva zbrali na trgu oboroženi z gorjačami, meči, sabljami, puškami, cepi in drugimi vrstami kmečkega orodja in orožja. Grad je ostal odrezan od sveta, zato plemiči niso mogli priti do orožarne na gradu kjer je bilo shranjeno orožje.

Ostala so jim le še pogajanja, ki jih je v imenu Strassolda vodil mestni sodnik Brunetti. Najprej so zahtevali izpustitev vseh jetnikov, ko pa so se jim pridružili še drugi kmetje so svoje zahteve še zaostrili. Zahtevali so popolno osvoboditev vseh davkov. Še isti dan so razdejali Bandelovo hišo in v strahu da bodo razdejali še kakšno, jim je sodnik do večera izročili vse jetnike, pod pogojem da se takoj vrnejo v svoj kraj. Nekaj kmetov je še ostalo v mestu, hkrati pa je v mesto prišlo nekaj sto vojakov.

Devetindvajsetega marca je okoli 1000 upornikov napadlo mitnico v Kobaridu. Zahtevali so pismeno potrdilo o odpravi novih mitnin in mitnice v Kobaridu, potrdilo pa jim je prestrašeni mitničar tudi izročil. Izbruhi so se za nekaj tednov umirili, najbrž zaradi spomladanskega dela na polju. Konec aprila in v začetku maja pa se je upor nenapovedano razširil iz severa preko dežele do Tržaškega Krasa. Tokrat je šlo za premišljeno uporniško gibanje, ki so ga organizirali Tolminci. Sledil je napad na mitnico v Kanalu in v Ročinju. Napadli so tudi podružnico deželnega gozndega mojstra. Upor se je razširil tudi v Brda, kjer so puntarji napadli kmete, ki se niso hoteli pridružiti, in ob tem donbili prve tri smrtne žrtve. V prvih dneh maja se je upor širil naprej. 3.maja so v Idriji oplenili župnišče. Tam so se kmalu začeli kazati znaki uporništva med rudarji. Te je upravitelj rudnika pomiril tako, da jih je oprostil plačevanja davka na tobak.

Ohrabreni z uspehi so se kmetje tudi formalno združili v kmečko zvezo in prisilili druge k članstvu. Zavezali so se, da se ne bodo pokorili zemljiškim gospodom ter da jim ne bodo več plačevali davkov. Sami pa so začeli pobirati puntarski davek. Plemičem so tudi dali jasno vedeti, da ne bodo več plačevali stare pravde, ampak bodo začeli z vojno. Strassoldo je kmečko organizacijo prepovedal, v odgovor pa je dobil zbor 3000 ljudi v Braniku, kjer so razglasili svojega cesarja in glavarja. Prišlo je do več nemirov.

V majhnem Tržaškem mestu po imenu Devin se je zbralo okrog 7000 kmetov in napadlo grad. Zaradi poškodb, katere so prizadejali topovi jih je nekaj umrlo ostali pa so se razbežali.

Upor se je širil s Tolminskega naprej v Kanal, Rihemberk, Štanjel, Devin, Švarcenek, Socerb, Novi Grad in na ves proti morju se raztezajoči spodnji Kras. Združilo naj bi se okoli 750 županov ali vaških sodnikov s svojimi soseskami.

Plemstvo se je zbalo za svojo varnost in premoženje zato so začeli na dvor pošiljati prošnje za pomoč pri obrambi. Šele 17. maja je bilo poslano povelje cesarjevega dvornega vojnega sveta, naj na Tolminsko odide 600 mož redne nemške pehote in 200 konjenikov. Medtem je 20. maja deželni vojni komisar napovedal prihod 600 krajšnikov iz Karlovaca in Senja na Goriško. Ti so prišli v prvem tednu julija in so zatrli najprej upornike v Rihemberku. Kmetje so se z njimi spopadli 14. julija pri Solkanu. Bitka je bila za kmete usodna. Premagani kmetje se vrnejo domov. 26. junija prispe v Gorico vojska poslana na cesarjevo povelje, katera zamenja Hrvate.

Navadni uporni kmetje so morali vnovič priseči priseči zvestobo in se za zmeraj odreči uporu. Delu puntarskih voditeljev pa je uspelo zbežati. Cesarska komisija jih je iskala s tiralicami po Goriškem in Kranjskem do konca septembra. Nekaterim je že med iskanjem zaplenila premoženje v korist državne blagajne.

Ivana Gradnika so po koncu januarja ujeli. Sledilo je več let krvavih sojenj. Tolmincem so sodili v Gorici. 150 Tolmincev je bilo obsojenih na zaporne kazni, 11 vodilnih puntarjev pa na smrt. Najprej so jim odsekali glave, nato pa so njihova telesa še razčetverili, ter jih kmetom v svarilo obesili v bližini Gorice.

Dokončna sodba je sledila dve leti pozneje, leta 1716. Do jeseni leta 1716 so bili iz ječe izpuščeni vsi zaprti kmetje, vendar so nekaterim zaplenili del premoženja. Po uporu so bistveno omejili nekatere posebne oblike kmečke samouprave na Tolminskem, župani in vaški sodniki, ki so sodelovali pri uporu, pa so bili odstavljeni. Vaščani niso smeli več voliti svojih županov sami, temveč le predlagati tri može, izmed katerih je zemljiški gospod nato izbral župana.

Duhovniki, ki so ljudstvo spodbujali k uporu so bili izgnani iz cele Goriške. Vsem upornikom je bila tudi naložena denarna kazen. Tolminski kmečki upor je bil zadnji v vrsti velikih kmečkih uporov na Slovenskem pred reformami Marije Terezije in Jožefa II. Do začetka terezijanskega obdobja je bilo sicer še nekaj lokalnih nemirov.

T.V.

This entry was posted in Zgodovina. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s